Grad Krumperk

Rauberji, staro kranjsko plemstvo, so prišli v posest Krumperk v prvem desetletju 16. stoletja. Krumperk pa takrat kajpak še ni bil takšen, kot je dandanašnji. Bil je le manjši dvor z imenjem, ki je imel tipicno obliko srednjeveških dvorov - obliko stolpa in se zato tudi virih omenja le kot stolp. Kot Turn Chrawperg ga oznacuje najstarejši ohranjeni vir iz leta 1410, še prej pa se po Valvasorju imenuje Thurn unter Kreutberg ali Thurn zu Kreutberg. Predloga pod in torej oznacujeta stolpasto stavbo ob neki drugi, pac vecji in bolj znani grajski stavbi, kot jo poznamo, denimo, s Keblja na Pohorju, je stala v bližini enako imenovanega gradu. Gre pri Kreutber Chrawpergu za danes razvaljeni grad Koprivnik blizu Moravc, ki prvotnega nemškega imena ne poznamo? Morda, in ce, potlej dalec misel, da je današnja grašcina Krumperk njen pravni naslednik. Grašcino Krumperk, ki je skoraj nespremenjena pricakala cas, je okoli 1580 pozidal zmagovalec v bitki pri Sisku Ad Rauber. Bila je grajena po tistihdob novih, italijanskih nacelih ravninskih dvorcev, kakršni so se pri nas že nekoliko prej uveljavili z grašcinama Brdo pri Kranju in Brdo pri Lukovici (Sumi). Njih znacilnost je štirikotna zasnova, kjer štirje približno enako ve trakti obdajajo kvadratno, arkadirano notranje dvorišce, na zunaj se uveljavljajo kot kombinacija utrdbe in dvorca. Utrdbeni znacaj se kaže predvsem v pravokotnih vogalnih stolpih, ki so višinsko izenaceni s stavbnimi krili, obenem pa jih obteka obrambni konzolni venec, slonec na podvojenih konzolah ter opremljen s strelnicami in izlivnicami za smolo - ta se potem nadaljuje tudi vrh stanovanjskih traktov, tako da ucinkuje na stavbi kot nekakšen dekorativni friz. Vse drugacna pa je stavba, ce jo doživljamo z dvorišca. Tu ni nicesar trdega, trdnjavskega vec. Utilitarno strogost srednjeveških grajskih dvorišc so tu zamenjali mehki loki arkad, ki ustvarjajo vzdušje udobja in razkošja. Res, kot bi se znašli nekje sredi soncne Italije; kjer se ni bati nobenega sovražnika. Ima pa krumperška grašcina neko posebnost. Enonadstropne arkade, ki jih opirajo vitki toskanski stebrici, so v pritlicju dvakrat širše kot v nadstropju. Obtekajo tri strani dvorišca, arkadni hodniki pa imajo v pritlicju še obicajne križne oboke, medtem ko so oboki v nadstropju okrašeni s sistemom mrežastih grebenov - daljnim in hudo poenostavljenim odmevom slogovno preživelih gotskih reber. A kljub temu - renesansa je tu zadihala iz polnih pljuc. Še gotsko, na ajdovo zrno prirezana kletna okenca se zde ob drugih, že renesancno oblikovanih stavbnih clenih le še zanemarljiva nadrobnost, ki jo komaj opazimo in ki še dalec ne moti renesancno uglašenega razpoloženja celote. Isto velja za kam-nitni vhod v klet, ki ima še gotsko posnet profil, a lok se je že polkrožno uslocil in tako ostaja vse skupaj le še medel spomin na neko slogovno hotenje, ki se je že zdavnaj preživelo. Nasproti grajskega vhoda so v barocni dobi pozidali samostojno stojeco kapelo. Njena nekdanja kvalitetna oprema je šla tako kot ostali grajski inventar po zadnji vojni v vse vetrove. Vir : Ivan Stopar GRADOVI NA SLOVENSKEM (1989 )

Železna jama je jama z organizirano redno vodniško službo in odprta za turistične oglede. Tako kot vse druge jame je tudi to izoblikovala voda. Voda je kot dež padala na humusno površino. Nasičena z ogljikom je nato pronicala skozi laso ali razpoko v zgornji plasti in jo erodirala ter kamnino odnašala v obliki trde vode (ne kot ilovico prod ali skalo). Starosti ji ne moremo natančno določiti, vemo pa, da jo je voda ustvarjala na milijone let. Temperatura se v jami spreminja glede na letni čas. Poleti je nižja kot pozimi, kajti . skala se poleti segreje, toploto pa oddaja šele pol leta kasneje. Zakaj se imenuje Železna jama? Tega krajevni viri ne omenjajo. Mogoče jo domačini tako imenujejo zato, ker so nekoč blizu jame pridobivali železno rudo. To pojasnjuje tudi ostanek talilne peči z železovo žlindro. Zgradba Prvotno vhodno brezno se odpira na vzhodnem pobočju vrtače. Sedanji, umetni vhodni rov se pričenja na njenem robnem dnu. Jama se razprostira proti jugu pod vrtačo, kar na našem krasu ni redek pojav. Železna jama ima tri dvorane, ki so med seboj povezane z rovom in mostovi, ki so del turističnih poti. V letu 1962 in 1963, ko so jamo urejali za turistični ogled so na zahodni strani, kjer se jama najbolj približala površju, naredili osem metrov dolg umeten vhodni. Prvotni vertikalni kamin je ostal nespremenjen. Tudi vzhodna stena z nivoji podzemeljskega potoka je ohranila prvotne značilnosti. Vzdolž preloma se zvrsti več korozijskih kotlic in kaminov. Na zahodni steni je bilo treba zaradi varnosti odstraniti nekaj razpokanih skal. Razpoke se vlečejo vzporedno skozi pobočje vrtače. V jami se nahajajo številni žlebiči. Značilni za jamo so tudi krivi kapniki, ki jih je med nastajanjem usmerja veter. Višina prve in druge glavne dvorane je večja kot njuna dolžina in širina. Prostora sta v zasnovi večji brezni. Zlasti prva se navzdol zožuje in dobi pod betonsko potjo obliko galerije, ki je pri dnu široka komaj kak meter. Prvotno dvorano bi po kapnikih in stenski sigi lahko imenovali tudi Zakapano dvorano.Tu je pod stropom tudi nad meter visok stalagmit. Na vzhodni steni je nekaj manjših sigovih zarez in oblika, ki so jo v Postojnski jami imenovali cigaro. Obe dvorani veže meter dolga ožina z vidnimi sledovi vodnega toka pod stropom in pri tleh. Na dnu obeh dvoranic voda ponikne, saj je na dnu ilovnat prag. Druga dvorana ima širše dno, ki pa je umetno zvišano in zravnano. Strop je jamast in gladek. Ponekod v zahodni steni je agresivna kapnica izdolbla majhne jamice in škrapam podobne izjede. Ker sigotvorna voda ploskovno prenika skozi navpično steno, rastejo t. i. sigovi izrastki: to so majhne, ježevim bodicam podobne tvorbe (priloga - slika 10). V stenah obeh dvoran je več strmih ali navpičnih razpok in špranj, ob katerih so se zaradi notranjih pritiskov ob nastanku votline ločili in ponekod posedli tudi skalni bloki. Zasnova vse Železne jame je dvojno, z galerijami povezano brezno, ki se je poglabljalo skupno z zniževanjem erozijske baze v širši okolici gorjuškega krasa ter se razširjalo ob stiku z naplavino. Proti tem dvem breznom so tudi usmerjeni sedanji in nekdanji vodni tokovi, ki prenikajo skozi strop. Čeprav je Železna jama majhna so njene drobne oblike pestre. Od evakuacijskih oblik so zastopani vdolbki, fasete, korozijske kotlice, ostanki eforacijskega prečnega prereza rova in galerije. Od akumulacijskih oblik pa so redkejši stalagmiti in stalaktiti, sigovi izrastki, ponvice, manjše zavese, posebna oblika - cigara . Prav tako je jama zanimiva zaradi razpok, ki nastanejo zaradi razbremenitve teže ali zaradi pritiskov na stene večjih votlin.

V vsaki jami, pa naj bo na videz še tako brez življenja najdemo živa bitja. Simon Robič je v Babji jami prvi odkril posebne vrste hroščev, ki jih sedaj imenujejo robiči (Ceuthmonocharis robici). V jami so tudi polži, netopirji, jamske kobilice in pajki.

Jamo so začeli urejati novembra 1962 in od 1. septembra 1963 je jama odprta za obiskovalce. Člani jamarskega društva si jo prizadevajo kar najbolje predstaviti ljudem. V ta namen smo leta 1993 izdali prospekt, ki predstavlja društvo Simon Robič in njihove dejavnosti. Zaradi dobre akustičnosti prirejajo v Železni jami tudi kulturne glasbene prireditve. Najbolj odmeven je bil nastop zbora Gallus iz Argentine, leta 1991. Z urejenimi potmi in dobro osvetlitvijo je jama še posebej primerna za šolske ekskurzije. Če si hočete pogledati virtualni obisk, kliknite tukaj.

Babja jama

Pri raziskovanju podzemnih jam v okolici Doba spomladi 1967 je vzbudila  pozornost arheologov po razsežnosti sicer skromna Babja jama. Toda njena lega in lahka dostopnost  sta narekovali čimprejšnji sondažni izkop. V globi 1,8m v gruščnato ilovnatem sedimentu so odkrili prve kostne fragmente, delce oglja in kremenov odbitek.
Že naslednje leto poleti 1968 je sledilo sistematično odkopavanje. Na paleolitske ostanke so naleteli na globini 2,5 m. Nadaljevali so s kopanjem do globine 3m, kjer jih je ustavila trda breča.
Leta 1972 so se odkopa lotili  člani Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale z namenom, da povežejo Babjo jamo s turistično urejeno Železno jamo. Z delom so prekinili takoj, ko so naleteli na kosti in druge fragmente. Načrtna izkopavanja pri drugem jamskem vhodu so potekala v letih 1972 in 1973 in so zajela celo jamo. Poleti 1987 je domžalska mladina organizirala delovno akcijo na krumperškem gradu. Vodstvo akcije je ponudilo za krajši čas nekaj mladincev, ki naj bi pod strokovnim vodstvom nadaljevali z izkopavanji pred prvim vhodom vBabjo jamo.
V Babji jami so vsebovale holocenske in pleistocenske plasti kosti in zobe sesalcev. Večina kosti je bila razbitih z ostrimi robovi ob lomnih ploskvah, nekatere so bile tudi ožgane, torej značilen ostanek lovskega plena  ledenodobnega lovca. Prepoznali so kosti severnega jelena, postružnika, alpskega svizca, bobra, losa in bizona kar kaže na veliko nihanje temperatur v pleistocenu in s tem selitve živali. Našli so tudi ve veliko orodij ledenodobnega lovca. Najdbam v Babji jami pripisujejo starost od 12000 do 15000 let.
Precej starejše so najdbe iz Mokriške jame nad Kamniško Bistrico, odkoder so zobje in kosti živali, ki naj bi živele tod pred približno 35000 leti.

V Jamarskem domu na Gorjuši pri Domžalah je zbirka z domžalskega območja. Zanimive so zbirke kamnin in fosilov, paleontološke najdbe iz Babne jame, stare okoli 15000 let, speleološke najdbe in Hohenwartova zbirka kapnikov iz slovenskih jam. Posebno vrednost imajo zbirke Simona Robiča (1824-97), enega prvih botanikov, geologov, paleontologov, entomologov (zbirke hroščev), malakologov (zbirke polžev) na Slovenskem. Zbiral je predvsem primerke iz Kamniško-Savinjskih Alp in jam, izsledke pa je objavil v strokovnih revijah. Prikazan je še razvoj slamnikarstva na domžalskem območju (pletenje kit, ročno šivanje, industrijsko izdelovanje slamnikov).