Splošni pregled

Značilnosti domžalskega sveta

Geološka sestava domžalske ravnine

Vodovje

Rastlinstvo

Značilnosti domžalskega sveta

Geološka sestava domžalske ravnine

Domžale z bližnjo okolico ležijo na ravnini, na produ, ki ga je naplavila reka Kamniška Bistrica. 7gornja preperinska plast na produ je omogočila, da sta se razvila poljedelstvo in živinoreja. Izoblikovanost zemljišča je že od nekdaj omogočala ugoden razvoj prometnih zvez na širšem območju. Tako kot za druga naselja ob Kamniški Bistrici od Ihana do Duplice je tudi za Domžale značilna zgodnja poselitev. Osnova za naselitev in življenje na tem severovzhodnem delu Ljubljanske kotline je bila že od nekdaj Kamniška Bistrica, ki je z visoko talno vodo napajala Mhnščico, pa tudi številne studence in vodnjake na širšem območju. Domžale ležijo na ravnini nekako 300 metrov nadmorske višine. Razen kakšnih deset metrov visoke Goričice s cerkvijo, ki se dviga nad ravnino, ni tu nobene vzpetine. Na severni strani se odpira pogled na Kamniške planine. Na zahodni strani je trzinski hrib z Ongerjem ter Dobenom in Rašico (641 m) zadaj. Na jugozahodni strani je hrib Pimberk s Soteškim hribom (405 m). Na vzhodni strani Domžal čez Kamniško Bistrico je nekaj deset metrov višji hrib Šumberk, domžalski Tivoh. Tu so tudi sprehajalne poti in trim steza. Geološke razmere vzhodno od Kamniške Bistrice kaže geološka karta v knjigi Župnija Dob skozi stoletja na strani 12.

Omembe vredno je, da se črni gosti srednjetriasni apnenci vlečejo pod prodnatimi naplavinami od Podrečja proti Rodici, kjer so jih pri raznih zemeljskih delih dosegli tik pod površjem. Pred kakšnimi sto leti sta bila na Rodici in ob sedanji Slomškovi cesti dva velika kamnoloma, ki sta zasuta in zravnana z okolico.

Domžalska ravnina obsega severovzhodni del Ljubljanske kotline. Med Domžalami in Kamnikom je videti povsem enotna, a sta jo izoblikovah dve povsem različni sih. Milan Šifrer je v razpravi Porečje Kamniške Bistrice v pleistocenu ugotovil, da je kotlino južno od črte Homec - Mengeš s svojo erozijsko silo oblikovala Kamniška Bistrica in njeni pritoki. Severno od omenjene črte je kothna nastala z ugrezanjem tal. Ker so tako tektonsko udorino na severu kot erozijsko dolino na jugu pleistocenski in holocenski nanosi - naplavine Save, Pšate, Kamniške Bistrice, Radomlje s pritoki - povsem prekrili in ustvarili enotno ravninsko površje, morfološka razlika na površju ni več opazna.

Kamniška Bistrica s svojimi pritoki je z mlajšimi pleistocenskimi naplavinami ustvarila ravnino od Duplice do Domžal in Beričevega, kjer se izliva v Savo. Na zahodni strani je ravnino nasipala Pšata, a jo je agresivnejša in z nanosi bolj bogata Kamniška Bistrica vse bolj izrivala na obrobje, v vznožje hriba in jo pri odtoku ovirala' .

Ko so leta 1958 na severovzhodni strani Domžal na nadmorski višini 307 začeli vrtati vodnjak za domžalski vodovod, so do 44,8 metra globine, kohkor je globok, ugotovili več različnih geoloških plasti. Zgoraj je dva metra prstenega proda, nato je šest metrov čistega proda, ki postaja navzdol vse bolj ilovnat. Natančneje so posamezne plasti merili šele od 11,5 metra navzdol. Trinajst metrov globoko se je pojavil rahlo konglomeraten, z ilovico pomešan prod. Do dna vodnjaka so ugotovili kar 15 različno debehh plasti konglomerata, ki jih med seboj ločijo plasti drobnega in grobega, čistega in umazanega proda, več plasti gline in rjave ilovice. .

Konglomerat se na vsej bistriški ravnini pojavlja šele od 7 do 15 metov navzdol in se menjava s prodnimi in ilovnatimi plastmi, trdno sprijetega konglomerata pa ni.

Bistriška ravnina je bila v glavnem naplavljena z apnenčastim prodom v mlajši pleistocenski dobi. Voda Kamniške Bistrice je svojo strugo neprestano nasipala in jo spreminjala na vsej širini. Na vzhodni strani se njen vpliv kaže na črti Radomlje - Dob nekako do Potoka, na zahodni pa do Trzina. V to nasipino Bistrice pa so si potoki in potočki sproti zarezovali svoje struge. Na nekoliko vzvišenih nivojih, nad mejo poplavnega območja, kjer je bila za obdelovanje primerna zemlja pa so predniki našli prostor za svoja bivališča.

Vodovje

Kamniška Bistrica. Teče v vzhodnem delu domžalskega območja od severa proti jugu. Ko še ni bila regulirana, je na prodnatem terenu na kakšnem 250 metrskem pasu neprestano odnašala breg, zdaj na eni, zdaj na drugi strani, ali pa na obeh hkrati ter tako spreminjala svoj tok, phtko strugo in pogosto poplavljala okolico. Ob nalivih je bila reka široka do 180 metrov. Med Virom in Zgornjimi Domžalami je bil še nekaj let po drugi svetovni vojni 132 metrov širok lesen most. Odkar so po hudi povodnji leta 1909 začeli z regulacijo struge (dokončali so jo šele po letu 1980), se je nivo talne vode znižal za 1-2 m, na manj kot osem metrov.Studenci so usahnili, potoki, ki so iz njih izvirali, pa so prenehah teči.

Reka Kamniška Bistrica izvira v Črnem vrhu v Kamniških planinah in se izhva v Savo med Beričevem in Dolom. Kot gorska in hudourniška reka, je že od nekdaj zlasti ob visokih vodah prinašala s seboj mivko, pesek in večje kamenje. Domačini so vzdolž struge vse to uporabljali za cenen gradbeni material. Odkar je regulirana, prinaša v glavnem blato in ob visokih vodah tudi nekaj proda. Prvi del njenega imena je nastal iz osnove kamen, drugi pa po njenem hitrem toku in hudourniškem značaju, "bystr". V hstinah je Kamniška Bistrica prvič omenjena leta 1398 "an der Feustricz", leta 1428 "Frustricz", leta 1455 "Fewstrics", leta 1496 "Feystritz" in "Fewstritz" ter leta 1499 "an der Feystrics"'.

Mlinščica. Na desni strani Kamniške Bistrice teče že od nekdaj industrijska voda Mlinščica, v narečju imenovana tudi Mlinšca. Ime je dobila po številnih kmečkih mlinih, ki jih je poganjala. Njenavoda je zajeta iz matične struge Kamniške Bistrice na jezu pod Homškim hribom in teče tudi skozi Domžale in Študo. Nazaj v strugo Kamniške Bistrice se izliva pri naselju Mala Loka. Ta industrijski kanal je dolg 9600 metrov Struga je bila nekdaj ožja, tako da so jo otroci zlahka preskočih, precej so jo razširili pred prvo svetovno vojno. Sedaj znaša srednji pretok 1,61 kubičnih metrov v sekundi.Nekdaj so vodni strmec Mlinščice dobro izkoriščali za pogon več kot deset mlinov in žag.

Ob njej so postavili tudi fužine, elektrarne za pogone slamnikarskih tovarn ter druge industrije, obrti in za razsvetljavo domačij. Ponekod so jo uporabljali kot tehnološko vodo. Medtem ko so po prvi svetovni vojni v strugo vgradili več vodnih turbin, so v drugi polovici 20. stoletja te naprave opustili. Mlinščica je sedaj najmanj izkoriščena v Domžalah. Leta 1972 so del Mlinščice speljali skozi Domžale po ceveh. Včasih je bila ta voda tako čista, da so jo uporabljali v gospodinjstvu, za pranje perila, napajanje živine in jo tudi pili. Že od nekdaj je ta edina večja voda, ki teče skozi Domžale, zelo pomembna za gašenje požarov.

Žagana voda. Od jezu pri tako imenovanem Ihanskem mostu pod Šumberkom, kjer je sedaj brv za pešce in kolesarje, je blla skozi Domžale speljana še ena kakšna dva kilometra dolga industrijska mlinščica, imenovana Žagana voda. Struga in jez sta bila zgrajena konec prejšnjega stoletja, gradbeno dovoljenje št. 16656 je bilo izdano 12. junija 1888. Kakšne tri metre visok jez, ki je hkrati varoval most, je ob visokih vodah oviral pretok Kamniške Bistrice in njenega največjega pritoka Rače ter povzročal poplave. Da bi se izognih škodi, ki so jo iz leta v leto prinašale poplave, je Občina Dob na pobudo takratnega župana Iva Detela dala napraviti načrt za hidravlični jez z avtomatskim odpiranjem zapornic. Gradnjo je preprečila druga svetovna vojna. Žagana voda je poganjala Krizantovo elektrarno in Bertoncljev mlin.

Stobovšak. Pri gasilskem domu v Stobu je bilo nekdaj sedem večjih in več manjših izvirov. Bajer in potok, ki je tu izviral in tekel proti Dragomlju, kjer je dosegel Srednik in nato Pšato, sta se imenovala Stobovšak. Po drugi svetovni vojni, ko je bila talna voda vedno nižje, so izviri presahnili, bajer in struga pa sta ostala brez vode. Na Stobovšak spominjajo le še stare fotografije.

Srednjik. Potok, ki je izviral v bajerju pri sedanjem Avtoservisu in tekel nekako po sredi med Stobom in Depalo vasjo, nekaj sto metrov južno od železniške proge, na meji med obema katastrskima občinama, so domačini imenovali Srednjik. Odtekal je po stobovskih travnikih, mimo sedanjega radijskega oddajnika na Hudlah in v Dragomlju dosegel Pšato. Sredi dvajsetega stoletja, ko se je gladina vode znižala, je povsem prenehal teči~.

Depaljščica. Potok Depaljščica, v narečju Depušca, je nekdaj izviral v Depali vasi in pravzaprav imel celo več izvirov. Glauni je bil ob glavni cesti blizu Naprove hiše. Nekdaj so to vodo uživali ter jo uporabljali za kuho in napajanje živine.

Rastlinstvo

Poleg več vrst žit in domačih rastlin je Franc Bernik v knjigi Z nekdanje Goričice navedel več rastlin, ki so v začetku 20. stoletja uspevale na domžalskem območju. Te so: orešek - domačini so ga v narečju imenovali Bogkova srajčka, podlesna veternica, ripeča zlatica, jeternik, kosmatinec, črni teloh, kalužnica, poljski ostrožnik, šipek ali divja roža - divja gavtroža, malenca, jagoda, grah, grašica, pomladanski grahor, leče, robinija - robida - ahac, turška detelja - rdeča detelja, nemška detelja, mokola - Marijini šolenčki, lan, ribezen, kosmulja, ostra homulica ali bradavičnik, (na bistriškem produ), kokalj, kurja čeva, dišeča vijolica, pasja vijohca, plešec, travniška penuša, divji mak - purpala - frajla - gospodična, krvavi mleček, kumna, borovnica, zvončnica - Marijina srajčka, regrat, plavica - pezdec, osat, bodeča neža, marjetica, lapuh, ivanjščica, telesnica, grintavec - knofek, kozji parkeljci, trapotec, svedrc, tavžentroža, trobentica, mrtva kopriva, travniška kadulja, rdeči naprstec, lučnik, jetičnik, kristavec, navadna potočnica, pljučnica, gabez, kislica, zeleni klobuk, cipresasti uleček, konoplja, kopriva, leska, tulipan, jesenski podlesek, šmarnica, zvonček - bingeljček, norica ali veliki zvonček - dvojni zvonček, pomladanski žafran, širokolistna kukavica, pegasti kačnik, pomladanski šaš, glistna podlesnica, orlova praprot, njivna preslica - kosek.

Izmed gobovih vrst so takrat uspevale: jurček - goban ali urban, kukmak, mušnica, lisičica - lisička, rumena griva ali lisičji parkeljci - krempeljci, navadna krvnica - hudičev tobak in užitni mavrah' .

Vid Ambrožič, ki se je v prostem času in celo na službenih obhodih veliko ukvarjal z botaniko, je ob

pešpoti proti Krtini opazil lepo zvonasto cvetje, ki se strokovno imenuje Fritillaria meleagris. Še več tega cvetja, cvet pri cvetu, je opazil v Hudljah in proti Depali vasi.

Na produ ob Bistrici, zlasti na virski strani, na Gmajni, je bil za botanika posebno zanimiv svet. Tu je raslo več vrst cvetic, ki so bile drugod redke: Pulsa­tilla, Ophrysi (več vrst), Globularia, Biscutella laevigata. Tudi več vrst planinskih cvetk je hudourniška voda prinesla in jih pustila ob nasipinah.